Veliko prijateljev me je vprašalo zakaj si želim na dopustu mučiti svoje telo z napornim kolesarjenjem, namesto da bi užival v senci in se hladil v morju? Na to vprašanje odgovorim v treh besedah: SPROSTITEV, SVOBODA, NARAVA. Na takšnem potovanju se popolnoma sprostiš in pozabiš na uro; pozabiš katerega dne smo. Svoje misli sprostiš in se umiriš. Na kolesu se počutiš svobodnega, dan vnaprej nikoli ni v celoti določen, vedno se lahko svodobno odločiš koliko in kam boš kolesaril. Ves čas potovanja si v stiku z naravo, občuduješ jo, navdušen si nad njeno mogočnostjo in ves čas poti dihaš z njo. Kolesarsko potovanje s torbami na kolesu in spanje na prostem je kontrast današnjemu tempu življenja. Je odmor, ki ga je težko razumeti, če ga ne doživiš.
Kot sem že v prejšnji postih napisal letos nisem potoval sam, pač pa s prijateljem Rokom. V splošnem lahko rečem, da sva kljub vsem oviram, ki sva jih na poti imela, izpolnila zastavljen cilj, da prekolesariva od Reke do Dubrovnika. Tekom poti se je v spomin vtisnilo veliko trenutkov in doživetij in te bova poskušala z dodatki fotografij podoživeti z vami.
Nekaj statistike:
- 685 prevoženih km
- nekaj več kot 36 ur na kolesu
- 64 in 66 km/h – maksimalni hitrosti
- povprečna hitrost – nekaj več kot 19 km/h
- brez gumidefekta
- 4-6 l vode + isostara na dan
- 65 frutabela čokoladic
- 10 zavojev Dextro bonbonov
Spodnja slika prikazuje dejansko prevoženo pot.
Prevožena pot.
1. dan – Reka – Kraljevica – Valbiska (Krk) | 55 km
V popoldanskih urah sva se iz Ptuja z avtomobilom odpravila na pot. V Reki sva parkirava avtomobil, si natovorila kolesi in ob 19:30 sva začela z najinimi prvimi kilometri. Kljub lanskim slabim izkušnjam na cesti Reka – Krk, sva se odločila, da vseeno kolesariva po tej prometni cesti. Vendar je letos bilo veliko manj stresno in razloga za to sta dva: predsezona in pozna ura sredi tedna. Brez postanka sva kolesarila do Krčkega mosta, kjer sva naredila krajši postanek, nato pa sva odkolesarila naprej po otoku, do Valbiske. Zastavila sva si plan, da na črno prespiva v Valbiski, ker sva želela ujeti jutranji trajekt iz Valbiske (Krk) do Loparja (Rab) ter nato ladjico iz Raba do Luna na Pagu. To je bila namreč edina možnost, da bi lahko prišla na Lun in tako v celoti prevozila otok Pag.
Kolesarjenje preko Krčkega mosta.
Kratek postanek, števec mi je crknil.
Zadnji del poti sva kolesarila v mraku oz. temi, vendar sva bila osvetljena z raznimi lučkami, pa tudi prometa ni bilo veliko. Tako sva nekaj po deseti uri prispela v Valbisko, kjer sva za neko gostilno postavila šotor in si pripravila večerjo. Po večerji sva se odpravila spat, saj sva vedela, da naju čakajo naporni dnevi in sva potrebovala počitek. Spanec ni bil ravno kvaliteten, ker je bilo precej vetrovno in veliko hrupa iz bljižnje luke.
Kolesarjenje v temi po Krku.
Prihod v Valbisko na jugu Krka.
Testenine za večerjo.
Večerja po prvi etapi.
2. dan – Valbiska (Krk) – Lopar (Rab) – Rab – Lun (Pag) – Zadar – Bibinje | 125 km
Zjutraj sva se zgodaj zbudila, spakirala vso kramo na kolesi ter šla na trajekt, ki naju je peljal do Loparja na Rabu. Na trajektu je pihal zelo močan veter, bilo je oblačno in najina obraza sta bila zaskrbljena, čeprav sva bila vseskozi optimistično razpoložena. Ko sva prispela v Lopar še nisva bila lačna, zato sva se odločila, da kolesariva do mesta Rab, kjer sva si privoščila malico. Ob 12:00 sva se z ladjico od rapske plovidbe odpeljala do Luna.
Jutranje pospravljanje je zamudno.
Jutranje kolesarjenje od Loparja do Raba.
Čudoviti razgledi po razgibani obali Raba.
Še en lep zaliv, ki ga opaziš med vožnjo od Loparja do Raba.
Natovorjeni kolesi na ladjici.
Pogled na mesto Rab.
Bolj sva se bližala Lunu, bolj oblačno je postajalo in ravno, ko sva pričela kolesariti, je začelo rahlo deževati. Deževalo je vse močneje, k sreči pa do večjega naliva ni prišlo. Oblekla sva dežne palerine in kot “superman-a” kolesarila proti mestu Pag. Zaradi razgibanega terena sva v Pag prišla utrujena, zato sva naredila postanek za malico. Nehalo je deževati in nadejala sva si boljših vremenskih pogojev za popoldansko kolesarjenje. In res so bili, saj nama je bilo do Zadra vreme naklonjeno. Zadnjih nekaj kilometrov pa sva ponovno kolesarila po dežju, kar je le še oteževalo iskanje kampa. V Bibinjah sva končno zagledala napis “Kamp” in brez obotavljanja sva zavila proti njemu. Dež je ponehal, pripravila sva si večerjo in zgodaj odšla spat, namreč naslednji dan sva načrtovala najdaljšo etapo. Naj omenim, da kamp sploh ni bil v delovanju in ni bilo nikogar v njem. Prav tako ni bilo vode, kopalnice, ničesar, dejansko je bilo samo prazno dvorišče. Čeprav je naslednje jutro prisopihala priletna gospa in hotela zaračunati “njihove storitve”, se nisva pustila zmesti 
.
Kolesarjenje v dežju...
Kljub dežju se nisva ustavljala.
Pogled na Pag.
Najnovejša Garmin navigacija.
Naprej proti Zadru.
Še zadnji km ta dan.
3. dan – Bibinje – Šibenik – Trogir – Čiovo – Okrug Donji | 143 km
Ta dan sva naredila največ km (143), saj sva se želela čimbolj pribljižati Splitu. Večino časa sva vozila po magistrali in vse je šlo kot po maslu. Vreme je bilo sončno, čez 30 °C, posebej v hribu, ko ni bilo vetra, je bilo precej vroče. Zajtrk sva si privoščila v Biogradu na Morju, kjer sva se nekoliko oprhala, si umila zobe in se prebudila.
Jutranje prebujenje do Biograda.
Umivanje zob v Biogradu n/m.
Naslednji malo večji postanek sva naredila pred Šibenikom, ki sva ga izkoristila za fotografiranje čudovitega razgleda.
Most na reki Krka.
Čudovit pogled proti Šibeniku.
Poziranje nad reko Krko.
Krka je raj za jadralce.
Pot sva nadaljevala naprej proti Trogirju, vmes sva se ustavila v Primoštenu, ki sva si ga na kratko ogledala.
Naprej proti Primoštenu.
Pogled na Primošten.
Prihoda v Trogir sva se zelo razveselila, saj sva bila na kolesih že dobrih 7 ur in sva si želela počitka. Preko mosta sva se zapeljala na otok Čiovo, do kraja Okrug Donji, kjer sva se nastanila v prijetnem kampu. Pripravila sva si večerjo, se oprhala in večer preživela v planiranju naslednjega dne – vzpona na Vidovo Goro.
Trogirja sva bila zelo vesela, saj sva si želela počitka.
Na mostu, ki povezuje Trogir z otokom Čiovo.
4. dan – Čiovo – Split – Supetar – Vidova Gora – Bol | 82 km
Ko sva se zjutraj zbudila sva čutila utrujenost, a kljub temu sva bila motivirana, da se ta dan povzpneva na najvišjo točko jadranskih otokov; Vidovo Goro. Vožnja proti Splitu oz. v predmestju Splita je bila zelo adrenalinska, bilo je veliko prometa in živčnih voznikov, ki se jim je mudilo v službe. Kljub temu sva brez večjih zapletov v zgodnjih urah prikolesarila v Split, kjer sva šla na trajekt proti Supetarju, na Brač. Na trajektu sva si pripravila zajtrk, tako da sva takoj po prihodu v Supetar bila pripravljena na vzpon na Vidovo Goro.
Dvopasovnica do centra Splita.
Kolesi med odhodom v trgovino.
Pogled na Supetar iz trajekta.
Zaliv v Supetarju.
Bil je vroč dan in želela sva, da se čimprej začneva vzpenjati, da se izogneva vročini okrog poldneva. Tako sva okrog 11:00 pričela kolesarit proti Vidovi Gori. Vzpon je potekal brez zapletov, zaradi vročine je bil sicer fizično naporen, vendar je bil ves trud poplačan, ko sva naredila zadnje metre vzpona in na 780 metrov nadmorske višine bila deležna prečudovitega razgleda po obali Brača, Zlatnemu Ratu (eni najlepših plaž v Sredozemlju) in čudoviti obali Hvara. Pričakoval sem lep razgled, vendar me je ta povsem navdušil in razvnel tako, da ga priporočam vsakemu obiskovalcu, ki bo kdaj blizu Vidove Gore.
Edini spust na poti do Vidove Gore.
Sva mislila, da bova kmalu na vrhu, a sva se še kar vzpenjala.
Čudovid razgled iz Vidove gore.
Ena najlepših plaž - Zlatni rat.
Utrujena, vendar zadovoljna.
Na vrhu Vidove gore sva uživala kakšni 2 uri, nato pa sva se spustila proti morju oz. proti Bolu. Uživala sva v spustu, poskušala sva ga prevoziti čim bolj varno, čeprav so števci na določenih delih namerili več kot 65 km/h. Ko sva prispela v Bol sva se ustavila v manjšem privatnem kampu in odločila sva se, da to noč prenočiva v njem. Sledila je večerja in kopanje na rajski plaži. Ta dan je bil kljub nekaj manj kilometrom naporen, saj sva naredila veliko višinske razlike.
Spust proti Bolu.
Konjiček na obrobju Bola.
5. dan – Bol – Sumartin – Makarska – Drvenik – Sučaraj (Hvar) – Jelsa (Hvar) | 110 km
Zlagal bi se, če bi rekel, da se zjutraj ob 6:00 nisva zbudila “polamana”. Na preiskušnji je bila tudi psiha, saj sva se zavedala, da naju čaka vzpon na skoraj 600m nadmorske višine, da sva lahko prišla do Sumartina, od koder sva šla na trajekt do Makarske. Vendar, ko sva bila v hribu, sva v svojem ritmu “grizla” in rekel bi, da je bilo lažje kot sva pričakovala. Sledil je spust do Sumartina in nato počitek na trajektu do Makarske.
Jutranji vzpon proti Sumartinu.
Še zadnji pogled proti Bolu.
Zaradi slabe vremenske napovedi sva se na trajektu odločila, da poskušava ujeti zgodnejši trajekt iz Drvenika do Hvara, kar je pomenilo uro in pol vožnje na čas od Makarske do Drvenika. Zadovoljna nad odločitvijo sva se podala na tempo kolesarjenje, vendar sva kmalu ugotovila, da je veter najin hud sovražnik. Močno je pihalo in hitrost sva s težavo držala blizu 25km/h. Svoje je pripomogla še magistrala in priznam, na čase so padale grde besede. Brez ustavljanja, sva na visokem pulzu le pravočasno prispela v Drvenik. Vendar kaj veliko zadovoljstva ni bilo na najinih obrazih, saj se je sonce zmeraj bolj skrivalo med oblaki.
Prihod v Drvenik.
Odhod na trajek do Hvara.
Ker je bila vremenska napoved slaba in od daleč sva opazovala temno oblačnost sva na trajektu premlevala o nadaljevanju poti. Kdor se je vozil po tej strani Hvara od Sučaraja do Jelse ve, da dobrih 50km skoraj ni naselja in le s težavo najdeš zaveterje pred nevihto. Želja v nama, da se drživa dnevnega plana naju je pripeljala do tega, da sva se odločila, da v čim hitrejšem tempu poskusiva čim prej priti do Jelse. Pot je bila zahtevna, veliko vzponov vendar priznati je potrebno, da nama je veter s strani bil v pomoč. Bolj sva se bližala Jelsi, bolj oblačno je postajalo in psihično so naju pogledi v nebo pošteni izčrpali. Za nameček je Roka začelo boleti koleno in je ves čas vozil z bolečino. Na zadnjem spustu do Jelse sva si oddahnila, dež naju ni dobil in v bljižnjem kampu sva si na hitro postavila šotor. Niti ga še nisva do konca postavila, ko so začele padati prve dežne kaplje. Zavarovala sva vse stvari in se stlačila v šotor. Če povem, da sem preživel najhujšo nevihto v življenju ne pretiravam čisto nič. Lilo je kot iz škafa, grmenje in strele so si sledili na pol minute, skratka hudo je bilo. Seveda ni minilo 5 minut, ko sva v šotoru imela bazen. Kljub težkim trenutkom sva si čas krajšala z smehom in slabe volje nisva pokazala. Čez kakšno uro se je neurje umirilo in sledilo je nočno iskanje proste sobe, saj sva šotor imela povsem premočen. Kot zanimivost povem, da so v kampu imeli veliko bolj kakovostne šotore in tudi te je nevihta premočila. Iskanje sobe je bilo poglavje zase, namreč vsa mokra, s culami v rokah kot nekakšna brezdomca sva od apartmaja do apartmaja zvonila in spraševala po prosti sobi. Eni so se naju prestrašili, drugi so se nama smejali, a na koncu sva le našla kar ugodno sobo. Sledila je večerja, nato kratko podoživljanje dne in hiter odhod v posteljo.
Izstop iz trajekta.
Čim hitreje do Jelse.
Utrujenost se je postopoma povečevala.
Zadovoljstvo pred spustom do Jelse.
Vzdušje iz šotora.
Pogled iz šotora.
6. dan – Jelsa – Hvar | 30 km
Plan za ta dan je bil optimističen. Želela sva, da se v dopoldanskem času regenerirava s 30 kilometrsko vožnjo do mesta Hvar, nato sva želela ob 16:00 na katamaran, ki bi naju zapeljal do Vele Luke na Korčulo, od tam pa bi pot nadaljevala do mesta Korčula. Vendar ni šlo vse po načrtih. Zjutraj sva najprej odšla nazaj v kamp po vse stvari in porabila sva kar nekaj časa, da sva šotor in ostalo kramo umila ter posušila in spakirala nazaj na kolo. Sledilo je kolesarjenje proti mestu Hvar, v katerega sva prispela okrog 13:00.
Čiščenje blatnega šotora.
Pred tunelom Selca - Dubovica.
Vožnja v tunelu.
Prihod v Hvar.
Jaz sem se povzpel na grad, Rok pa se je šel pozanimat za katamaran do Vele Luke. Ko sem prišel iz gradu je postajalo vedno bolj oblačno in vse je kazalo na ponovitev včerajšnje nevihte. Rok mi je sporočil še novico, da na katamaran do Vele Luke ne smeva s kolesi in slaba volja je bila hitro prisotna. Tako nama ni ostalo drugega kot da do 18:00 počakava na drugi katamaran, ki pluje direktno v mesto Korčula, a zagotovila nama prodajalka kart ni dala, da naju bodo nanj spustili s kolesi. Čakanje je bilo mučno, namreč ves čas je močno deževalo in ničesar drugega nisva mogla početi, razen sedeti in čakati, da mine čas. Končno je prispel katamaran in v močnem dežju sva se odpravila proti njemu in že od daleč nama je možakar v uniformi rekel, da s kolesi nanj ne smeva. Po nekaj minutnem pregovarjanju in konkretnem ponujanju dodatnega plačila nama je le dovolil, da sva se vkrcala na katamaran in odpeljela sva se do Korčule. Ko sva prispela v Korčulo je še vedno močno deževalo in ni nama preostalo drugega, kot da sva ponovno šla iskat sobo. Po slabi uri sva našla sobo, se preoblekla v suha oblačila in se ob večerji pogovarjala o planu za naslednje dni. Dejstvo je bilo, da sva bila nekoliko razočarana, da Korčule nisva prevozila po zastavljenem planu, a vremenska napoved za naslednje dni je bila zelo slaba in obstajala je velika verjetnost, da bi v Korčuli končala z najini kolesarskim potovanjem.
Prihod v mesto Hvar.
Čudovit razgled iz gradu.
7. dan – Ujeta v mestu Korčula
Slaba vremenska napoved se je uresničila in tako ta dan nisva naredili niti km s kolesom. Zjutraj sva še upala na izboljšanje, da bi lahko naredila vsaj nekaj km po Korčuli, vendar do izboljšanje ni prišlo in cel dan sva pohajkovala po mestu in si dolgočasila na terasi najete sobe.
8. dan – Korčula – Orebič (Pelješac) – Ston – Dubrovnik – 140 km
Kot sem že omenil, vremenska napoved tudi za ta dan ni bila obetavna, čez cel dan so bile napovedane pogoste nevihte in močnejši veter. Zjutraj sva se zbudila in čudež se ni zgodil. Zunaj je bilo povsem oblačno, pihal je veter in bilo je mrzlo za ta letni čas. Skupaj sva se odločila, da poskusiva “z glavo skozi zid” in se na vsak način pripeljeva do Dubrovnika. Ker zjutraj na Korčuli ni deževalo sva pohitela in se čimprej odpravila na trajekt proti Orebiču (polotok Pelješac). Na trajektu sva imela zajtrk, nato pa sva takoj po izkrcanji iz trajekta začela s kolesarjenjem, bližnji oblaki namreč niso obetali nič dobrega. Kdor se je vozil po tem polotoku ve, da gre za hribovito območje, kjer se cesta vseskozi vzpenja, nato spusti do morja in nato ponovno vzpenja. Na poti do Stona sva si morala dvakrat poiskati zavetrje, saj je začelo močneje deževati. Takšno kolesarjenje je bilo zelo stresno, namreč več čas sva bila na trnih, da naju med dvema krajeva, nekje v hribu ne bi dobila nevihta. Tega si res nisva želela in lahko rečem, da sva imela veliko sreče, da se to ni zgodilo.
Korčula - zaradi vremena ni ostala v najlepšem spominu.
Pogled na Peljašcu, ki nama ni bil niti malo všeč.
Najtežji trenutki... Hud vzpon, bliskanje s strani.
Vzpona ni in ni bilo konec, vreme pa vedno slabše.
Rok je vozil ves čas z bolečino v kolenu.
Pred nalivom z veliko sreče najdeva zavetrje.
Nekaj kilometrov naprej od Stona sva se vključila na magistralno cesto proti Dubrovniku. Pred nama je tako bilo še dobrih 30km in Rokovo koleno je bilo že precej načeto. Da je bilo do konca razburljivo, je še mene začela boleti ahilova tetiva. Vendar vse ni bilo tako slabo, namreč vreme ni bilo več tako oblačno, v določenih delih je izza oblakov sijalo sonce in to je bila dodatna motivacija za naju. Za nama je bilo že 120 stresnih in težkih kilometrov ta dan (več kot 1700 m višinske razlike) in to se je poznalo na najinih telesih. Rok je zadnji 20 kilomentrov prekolesaril stoje, namreč ta položaj je njegovemu kolenu najbolj ustrezal. Dajala sva zadnje atome moči in dubrovniškega mostu sva se razveselila kot majhna otroka.
Lep otoček pred Dubrovnikom.
Še zadnji kilometri...
Pogled na dubrovniški most.
Obvezno slikanje pred tablo.
Zadovoljna in utrujena sva poiskala kamp, podvig proslavila z večerjo in s pivom in zelo hitro zaspala. Naslednji dan sva izkoristala za ogled mesta, za kopanje pa žal ni bilo priložnosti (zaradi vremena seveda). Naslednjo jutro pa sva se vkrcala na ladjo, se z njo zapeljala v Reko (24 ur na ladji) in tako zaključila najino razburljivo kolesarsko potovanje.
Čeprav ni šlo vse po načrtih in sva imela obilico težav z vremenom, sva se domov vrnila s prijetnimi občutki. Ravno slabo vreme je potovanju dalo dodatno razburljivost in prisiljena sva bila sprejemati pomembne odločitve. Kljub vsem zapletom sva skozi vse dni potovanja bila zelo pozitivna, veliko je bilo smeha, dobre volje in to je tisto kar šteje.
Vsekakor si želim tudi naslednje leto potovati s kolesom. Glede nato, da sem zadnji dve leti prekolesaril celotni Jadran, si naslednje leto želim kolesariti po kakšni drugi državi. Vas obvestim pravočasno.
Objavil Marko Bauman 
Objavil Marko Bauman 
Objavil Marko Bauman 