Report kolesarskega potovanja po Jadranu!

Karta prikazuje prevoženo pot. S črno barvo je označena pot, ki sem jo prekolesaril, z modro barvo pa pot, ki sem jo prevozil s trajekti.

Kolesarsko potovanje je uspešno za mano! Skupno sem prevozil 557 km in na kolesu preživel 32 ur. Vseh 7 dni, ko sem bil na potovanju sem imel lepo vreme (vroče in brez dežja). Ker je šlo za mojo prvo več dnevno kolesarjenje so bila pričakovanja velika in lahko rečem, da sem dobil več kot sem pričakoval. Težko je opisati vse občutke, ki te spreletavajo, ko počasi osvajaš kilometer za kilometrom. Občutkov ob koncu dneva ali na vrhu visokega klanca se ne da opisati. Za mene je bil to predvsem psihični odmor, ki je pri današnjem tempu življenja še kako potreben. Vsekakor to ni bilo moje zadnjo večdnevno potovanje. A o tem kdaj drugič.

1. dan: Ptuj – Maribor, Rijeka – Njivice (Krk) – 65 km

Z velikim navdušenjem sem začel svojo kolesarsko potovanje! Ob 10.00 sem začel kolesariti iz Ptuja proti železniški postaji v Mariboru. Ta 25 kilometerska razdalja je bila pravšnji test, za prilagajanje na natovorjenem kolesu. Moram priznati, da sem ta del poti prevozil z veliko mero zaskrbljenosti. Dodatna teža (več kot 20 kg), se je močno občutila in kolo je “plesalo” levo in desno, tako da sem moral z rokami ves čas močno nadzorovati krmilo. Razmišljal sem, kako se bom s tako slabim ravnotežjem vozil po jadranski magistrali in kako se bom z natovorjenim kolesom prebijal skozi vse vzpone, ki me čakajo…

Natovorjeno kolo na železniški postaji Maribor.

Tako sem vso pot na vlaku proti Reki bil v negotovosti in nisem povsem užival v pričakovanju, kot pred dnevi, ko sem pot načrtoval. S 45 minutno zamudo vlaka sem prišel v Reko ob 18:15 in sem se hitro spravil na kolo ter začel kolesariti po jadranski magistrali, namreč do Krka je bilo še daleč. Kmalu, po parih kilometrih sem začel doživljati malo nočno moro. Na kolesu sem se počutil nestabilnega, vseskozi sem lovil ravnotežje; zelo blizu mene pa so vseskozi “švigali” avtomobili, avtodomi, tovornjaki itd. V določenih trenutkih je na levi strani zelo blizu mene vozil tovornjak, na desni strani (za ograjo), pa je bil prepad do morja. V nobenem trenutku na tej cesti do Krčkega mosta nisem užival.

Prepad do morja na moji desni strani ...

Nato me je čakalo še novo presenečanje. Med prečkanjem mostu (po ozki peš coni) sem naletel na oviro (znak “Delo na mostu”), preko katere s kolesom nisem mogel. Ni mi preostalo nič drugega kot, da sem vso prtljago iz kolesa raztovoril, nato dvignil kolo preko ovire, naložil vso prtljago na kolo ter v upanju, da na mostu le ni gradbenih del nadaljeval z vožnjo po peš coni. Seveda so gradbena dela opravljali tako, da sem celotni postopek moral ponoviti še enkrat, namreč v zadnjem delu mostu ni bilo prehoda, tako da sem od tukaj pot nadaljeval po glavni cesti do konca mostu. Tako, sem iz enega konca mostu (1,4 km) na drugega porabil več kot pol ure in počasi se je že začelo temniti.

Krčki most je dolg 1430 m.

Prepovedan prehod na peš coni na mostu.

Dvakrat sem moral raztovoriti kolo, da sem ga lahko dvignil preko ovire.

Delo na mostu.

Kljub temu sem se odločil, da se držim predvidenega plana in kolesarim čim dlje po Krku, namreč naslednji dan ob 7:45 sem imel trajekt do Valbiske. Tako sem kolesaril do Njivic, kjer sem si poiskal prenočišče v kampu, v katerem je bila izredna gneča. Po kratkem ogledu si hitro poiščem mesto, si pripravim večerjo ter razmišljam o načrtih za prihodnje dne. Ker sem se na magistrali počutil ogroženega in nisem niti malo užival ob vožnji sem sklenil, da spremenim traso poti in se od Biograda ne bom po magistrali spuščal do Splita in Makarske, temveč bom raje več kolesaril po okolici Zadra (okrog Vranskega jezera) in v celotni dolžini prekolesaril otoka Lošinj in Cres. Morda sem se s svojo odločitvijo prenaglil in je magistrala manj prometna v spodnjem delu Dalmacije, vendar nisem želel ničesar tvegati in danes mi ni žal za to odločitev. Po tej odločitvi sem se pomirjen odpravil na počitek v šotor, vendar zaradi vsesplošnega žuranja pri sosednjem šotoru (ko sem izbiral prostor je bilo vse mirno), nisem kaj veliko spal (dobri 2 uri).

Pripravljanje večerje, ki pa se je ponesrečila, tako sem jo nadomestil z bobi palčkami.

2. dan: Njivice (Krk) – Valbiska, Lopar (Rab) – Rab (Rab), Lun (Pag) – Gajac (Pag) – 65 km

Po zelo kratkem spancu, zaradi že omenjenega žura pri sosednjem šotoru, sem se zbudil ob 05:00, spakiral vso prtljago na kolo in nekaj do 06:00 začel kolesariti proti Valbiski, kjer sem nekaj do 08.00 šel na trajekt do Loparja (Rab). Tukaj sem začel uživati na kolesu, cesta je bila prazna, rahlo je pršilo in odlično sem se počutil, kljub pomanjkanju spanca. Prav tako sem se na kolesu počutil veliko bolj stabilnega kot dan prej, očitno sem se privadil na vso težo, ki sem jo vozil s seboj.

Ob šestih zjutraj na povsem prazni cesti na Krku.

Pogled v vzratnem ogledalu.

Pogled iz "armaturke".

V Loparju sem si privoščil zajrtk, nato pa sem počasi kolesaril proti mestu Rab. Med kolesarjenjem sem užival v čudovitih razgledih, katerih sem bil deležen med potjo.

Zajtrk v Loparju.

Zaliv v bližini Loparja.

Pogled proti pristanišču v Loparju.

V počasni vožnji sem okrog 10:30 prispel v mesto Rab, kjer sem si ogledal mesto, saj sem imel čas do 12.00, namreč takrat sem se z manjšo ladjico odpeljal proti Lunu (Pag).

Pogled po marini v Rabu.

Ladjica "Amico" s katero sem se po zasoljeni ceni (90 kun) peljal do Luna.

Prostora na ladjici za več kot dva kolesa ne bi bilo...

Pod od Luna do Novalje mi je ostala v spominu kot ena najlepših iz celotne poti. Neorknjena narava, ovce na cesti, nikjer nobenega naselja, verjetno sem vse skupaj srečal manj kot 5 avtomobilov. Resnično super občutki o tem delu Paga.

Neokrnjena narava na poti od Luna do Novalje.

Ovce na cesti...

Sicer bolj slaba cesta, ki pa vseeno navdušuje.

Kot bi kolesaril po kakšnem drugem kontinentu...

Okrog 15:00 sem prispel v Gajac (blizu Novalje), kjer sem obiskal prijatelje, si privoščil hladno pivo (3krat) in sem spodobno naspal v apartmaju (dobrih 7 ur).

3. dan: Gajac (Pag) – Pag (Pag) – Paški most – Ražanac – Vrsi – Nin – 90 km

Zaradi malo daljšega spanca sem začel kolesariti šele zjutraj ob 7:30. To odločitev sem kasneje kar preklinjal, namreč do mesta Pag sem se vseskozi vzpenjal in ob visoki temperaturi (več kot 30 °C) sem se pošteno spotil.

Do mesta Pag se cesta vseskozi vzpenja.

Pred spustom je pogled na mesto Pag čudovit.

V mestu Pag sem naredil 4 urni počitek. Tukaj sem si najprej ogledal mesto, nato sem si v mestnem parku pripravil malico. Nato sem naključno srečal dva popotnika – fanta in punco, on je iz Belgije in ona iz Nove Zelandije. Takoj se je vnela debata o prekolesarjenih kilometrih in prihodnjih načrtih. Kolesarski podvig sta začela v Dubrovniku in sta po otokih in manj prometnih cestah kolesarila do Slovenije. Svetovala sta mi, katero pot na izberem okrog Vranskega jezera, mi tudi podarila podrobno karto Zadra z okolico, skratka prijetno srečanje, ki me je dodatno motiviralo.

Popotnika iz Belgije in Nove Zelandije.

Nato sem z dodatnim motivom začel (okrog 16:00) kolesariti proti Paškemu mostu. Na tej poti sem imel ugoden veter v hrbet, tako da sem zelo hitro bil pri Paškem mostu.

Paški most.

V nadaljevanju sem malo improvizriral, za cilj sem si posavil kamp v Ninu. Tako sem v Ražancu zavil desno ter se peljal do kraja Vrsi, od tam naprej pa do Nina. Tukaj sem se okopal, si pripravil večerjo (če temu rečemo tako) ter se zgodaj odpravil k počitku.

Zanimivo zožanje ceste.

Zaslužen oddih in skok v morje.

Testenine se kuhajo...

4. dan: Nin – Zemunik – Galovac – Zapužane – Banjevci – Pirovac – Vodice – 115 km

Ta dan nisem imel vnaprej izdelanega cilja. Ker v planu nisem imel več kolesarjenja do Splita, sem se odločil da bom kolesaril nekoliko bolj po notranjosti, v okolici Zadra in okrog Vranskega jezera. Ob 6:30 sem začel kolesariti proti Zemuniku, nato proti Galovacu in proti Benkovacu.

Malo prometna cesta proti Benkovcu.

Še pogled v vzratnem ogledalu.

Povojni ostanki so povsod okrog Vranskega jezera.

Vaška gostilna, ki ji ni para (blizu Golovca).

Nato sem se usmeril proti bližnjim cestam okrog Vranskega jezera, ter popoldan okrog 15:00 prispel v Pirovac. Do Pirovca sem naredil 100 km, zato sem si tukaj privoščil daljši postanek, pojedel sem pico, si privoščil hladno pivo ter se odločil, da so moj današnji cilj Vodice (od Pirovca oddaljene okrog 15 km). Pred nadaljevanjem kolesarjenja proti Vodicam, sem na kolesu opazil prazno zračnico. Očitno sem nekje na poti povozil majhen trn, ki jih je v okolici Vrankskega jezera veliko.

Menjava zračnice v Pirovcu.

Po menjavi zračnice sem pot nadaljeval proti Vodicam, si tam poiskal poceni privatni kamp in proti večeru odšel na ogled živahnega mesta ob obali. Ta dan sem naredil največ dnevnih kilometrov (115).

Manjši privatni kamp v Vodicah.

Živahen mestni utrip.

Ni veliko manjkalo, pa bi zajahal osla .

5. dan: Vodice – Pakoštane – Biograd – Tkon (Pašman) – Preko (Ugljan) – Lukoran (Ugljan) – 105km

Kot vsak dan do sedaj sem se zbudil zelo zgodaj in pred sedmo sem že kolesaril nazaj proti Pirovcu. Ta dan sta bila cilj otoka Pašman in Ugljan. Ker ni bilo druge možnosti da pridem do Biograda, sem del poti prevozil enako kot dan prej. Ponovno sem kolesaril okrog Vranskega jezera.

V okolici Vranskega jezera je veliko ostankov porušenih hiš.

Na poti sem srečal popotnika iz Italije. Takoj se je vnela debata o planirani poti...

Pogled na Vransko jezero.

Ker sem imel dopoldan še kar nekaj časa, sem se odločil, da naredim postanek še v Pakoštanah. Okrepčal sem se s sadjem in hladno limonada. Pred nadaljevanjem proti Biogradu sem opazil, da imam ponovno prazno prvo zračnico.

Pakoštane, levo.

Zelo lepo urejene Pakoštane.

Lepe palme...

Po enournem postanku v Pakoštanah sem se podal proti Biogradu na Morju, kjer sem ob 12:30 imel trajekt do kraja Tkon na otoku Pašman.

Pogled proti Pašmanu.

Kolo na trajektu.

Pogled s trajekta proti Biogradu n/M.

Ko sem prispel v Tkon, sem najprej kolesaril v levo, do skrajnega dela Pašmana. Nato sem se vrnil nazaj v Tkon in kolesararil proti Ugljanu. Tako Pašman kot Ugljan sta zelo lepa otoka, z zelo lepimi zalivi, čisto vodo, zanimivimi manjšimi vasicami itd. Zelo sem užival v pogledih, ki sem jih bil deležen vseskozi do Lukorana kjer sem prenočil v kampu. Lukaran je manjši kraj blizu kraja Preko, ki me je navdušil predvsem z zelo lepo obalo. Čeprav na otoku ni visoke višinske razlike, sem se kljub temu pošteno utrudil, namreč cesta se vseskozi spušča in vzpenja, predvsem kadar iz glavne ceste zaviješ do različnih krajev ob obali in se kasneje vračaš nazaj.

Zelo lepi zalivi, ki so večinoma dostopni s kolesom.

Počitek v zalivu blizu kraja Pašman.

Pogled iz mostu, ki povezuje Pašman z Ugljanom.

Manjši kraj Lukoran, v katerem sem prenočil.

Sprostitev ob sončem zahodu.

6. dan: Lukoran (Ugljan) – Preko (Uglajn) – Zadar – Mali Lošinj (Lošinj) – Osor (Cres) – 40km

Po dveh napornih dneh je ta dan bil manj naporen, namreč iz Zadra sem ob 9.00 šel na trajekt proti Lošinju. Zjutraj sem iz Lukarana kolesaril do Preko, kjer sem šel na trajekt do Zadra. Tukaj sem nato imel pravo “mission impossible”. Namreč trajekt do Lošinja ni vozil iz glavne trajektne luke, pač pa povsem na drugi strani Zadra, v manjši luki (blizu industrijske cone). Pri iskanju te luke me je zelo preganjal čas in imel sem kar veliko sreče, da sem pravočasno prišel do nje. Trajekt do Lošinja se je ustavljal na vmesnih otokih (Škarda, Olib, Silba, Premuda), tako da sem v Veli Lošinj prispel ob 16:30. Užival sem v prelepih razgledih, predvsem Olib in Silba sta mi bila zelo všeč.

Lep pogled na Škardo.

Pogled na manjšo pristanišče na Olibu.

Silbo obdaja morje turkizne barve...

Po prihodu na Lošinj sem začel takoj kolesariti proti Osorju, namreč nebo so preplavili temni oblaki in zgledalo je, da bo deževalo. Ko sem prišel v Osor, sem prečkal most, s katerim je Lošinj povezan s Cresom in poiskal kamp, kjer sem obiskal dva prijatelja, ki sta dopustovala tam. Skupaj smo povečerjali, spili kakšno pivo preveč in se nekje okrog polnoči odpravili spat.

Čeprav je bilo nebo prekrito s temnimi oblaki, dežja ni bilo.

Prihod v Osor.

Dvižni most v Osorju, s katerim sta povezana Lošinj ter Cres.

7. dan: Osor (Cres) – Cres (Cres) – Porozina (Cres) – 77 km

Zadnji dan! Cilj zadnjega dne je bil, da prevozim celotni Cres, do kraja Porozina, kjer grem na trajekt do Brestave. Zavedal sem se, da me verjetno čaka najtežnji dan, predvsem zaradi razgibanosti terena. Cres je bil najbolj hribovit otok, katerega sem prevozil, nadmorska višina v najvišji točki je 650 metrov. Ob 7:00 sem že bil na kolesu in sem kolesaril proti mestu Cres. Tukaj sem naredil opoldanski počitek, ter s kolesarjenjem nadaljeval okrog 15:30. Od Cresa do Porozin se cesta vseskozi vzpenja in ob popoldanski vročini ter z nekoliko težkimi nogami sem se kar pošteno izmučil, da sem prišel na najvišjo točko. Vendar ves trud je bil poplačan z prečudovitim razgledom po razgibani obali Cresa. Sledil je še večkilometrski spust do Porozin, ter vožnja s trajektom do Brestove, kjer sem zaključil svojo kolesarsko turo po Jadranu.

Počitek in ogled karte med potjo.

Čudoviti razgled po obali Cresa...

Zanimiv zaliv.

Kolo na zasluženem počitku.

Po prevoženih 557 km.