S kolesom po Jadranu ’09

Po skoraj enem letu se ponovno oglašam. Lanski kolesarski odklop me je povsem navdušil, tako da je že takrat padla odločitev, da se tudi to leto za kak teden s kolesom podam na pot. Med letom sem razmišljal tudi o kakšnem večjem potovanju, v igri so bile Korzika ali Sardinija ali Nizozemska, vendar sem se na koncu odločil, da letos še enkrat kolesarim po Jadranu. Predvsem južna Dalmacija in južni dalmatinski otoki so tisti, ki v meni prebujajo veliko zanimanja. Razlog je tudi čas, namreč le tega imam na razpolago za dober teden in vse druge želje, ne bi bile časovno izvedljive. Pa kdaj v prihodnosti.

Letos bom za spremembo od lani kolesaril s prijateljem in sodelavcem Rokom, ki ima veliko izkušenj s kolesarjenjem po celotnem Jadranu. Sam je s kolesom prepotoval celotno Hrvaško obalo, tako da nama izkušenj ne bo primanjkovalo. Potovanje bo klasično avanturistično; šotor, spalka, hrana iz marketov in skuhana na mini gorilniku, izogibanje turističnim mestom in prometu ter predvsem uživanje v svobodi na kolesu.

Pot, ki sva si jo zadala je vse prej kot enostavna. Je veliko bolj naporna in zahtevna, kot sem si jo zastavil prejšnje leto, zato bo vloženega veliko fizičnega kot tudi psihičnega napora. Cilj je prekolesariti od Reke do Dubrovnika, večinoma po otokih, magistrale se bova poskušala karseda izogibat. Na razpolago imava pribljižno 8 kolesarskih dni in na grobo izračanuna razdalja je okrog 750 km. Seveda imava veliko različnih možnosti, da si pot skrajšava, tako da morda kakšnega otoka v celoti ne prevoziva in s tem varčujeva z močmi, vendar v tem trenutku o tem ne razmišljava.

Predvidena pot, ki jo bova prekolesarila.

Slika na levi strani prikazuje predvideno pot, ki jo imava namen prekolesariti. S črno črto je označeno kolesarjenje, z modro pa trajektne povezave. Poudarjam, da gre za predvideno pot. Iz lastnih (lanskih) izkušenj vem, da se lahko med samim potovanje marsikaj spremeni. Pričakujem, da bo na cesti (magistrali, predvsem odseku Reka – Krk) manj prometa kot lani. Termin potovanje je temu naklonjen saj bova kolesarila tik pred začetkom sezone.

Na pot se podajava okrog 17. junija, torej čez slab mesec in lahko rečem, da se kolesarskega tedna izredno veselim. Občutki, ki jih na takšni poti doživiš so neopisljivi, svoboda in vetra v laseh sta tisto za kar je vredno “švicati” iz hriba v hrib, iz otoka na otok. Več o tem pa v poročilu, ki ga bom napisal, ko se vrneva. Vsekakor ga bova ustrezno fotografsko podokumentirala – tokrat še lažje, ker bova dva.