Nadaljevanje…

12 avgusta, 2016

Pozdravljeni dragi bralci tega bloga.

Statistika mi pravi, da ta blog še vedno obišče kar nekaj ljudi, čeprav je že kar nekaj let od zadnje dogodivščine na kolesu. Zato vam tukaj ponujam nadaljavanje zgodbe o lepotah Jadranskega morja in tudi o kolesarjanju po njem. Če vam je zanimiva vsebina, me lahko spremljajte tudi na Facebook strani Gremo na off.

Marko


Foto-reportaža kolesarskega potovanja od Reke do Dubrovnika

18 julija, 2009

Veliko prijateljev me je vprašalo zakaj si želim na dopustu mučiti svoje telo z napornim kolesarjenjem, namesto da bi užival v senci in se hladil v morju? Na to vprašanje odgovorim v treh besedah: SPROSTITEV, SVOBODA, NARAVA. Na takšnem potovanju se popolnoma sprostiš in pozabiš na uro; pozabiš katerega dne smo. Svoje misli sprostiš in se umiriš. Na kolesu se počutiš svobodnega, dan vnaprej nikoli ni v celoti določen, vedno se lahko svodobno odločiš koliko in kam boš kolesaril. Ves čas potovanja si v stiku z naravo, občuduješ jo, navdušen si nad njeno mogočnostjo in ves čas poti dihaš z njo. Kolesarsko potovanje s torbami na kolesu in spanje na prostem je kontrast današnjemu tempu življenja. Je odmor, ki ga je težko razumeti, če ga ne doživiš.

Kot sem že v prejšnji postih napisal letos nisem potoval sam, pač pa s prijateljem Rokom. V splošnem lahko rečem, da sva kljub vsem oviram, ki sva jih na poti imela, izpolnila zastavljen cilj, da prekolesariva od Reke do Dubrovnika. Tekom poti se je v spomin vtisnilo veliko trenutkov in doživetij in te bova poskušala z dodatki fotografij podoživeti z vami.

Nekaj statistike:

  • 685 prevoženih km
  • nekaj več kot 36 ur na kolesu
  • 64 in 66 km/h – maksimalni hitrosti
  • povprečna hitrost – nekaj več kot 19 km/h
  • brez gumidefekta
  • 4-6 l vode + isostara na dan
  • 65 frutabela čokoladic
  • 10 zavojev Dextro bonbonov

Spodnja slika prikazuje dejansko prevoženo pot.

Prevožena pot.

Prevožena pot.

1. dan – Reka – Kraljevica – Valbiska (Krk) | 55 km

V popoldanskih urah sva se iz Ptuja z avtomobilom odpravila na pot. V Reki sva parkirava avtomobil, si natovorila kolesi in ob 19:30 sva začela z najinimi prvimi kilometri. Kljub lanskim slabim izkušnjam na cesti Reka – Krk, sva se odločila, da vseeno kolesariva po tej prometni cesti. Vendar je letos bilo veliko manj stresno in razloga za to sta dva: predsezona in pozna ura sredi tedna. Brez postanka sva kolesarila do Krčkega mosta, kjer sva naredila krajši postanek, nato pa sva odkolesarila naprej po otoku, do Valbiske. Zastavila sva si plan, da na črno prespiva v Valbiski, ker sva želela ujeti jutranji trajekt iz Valbiske (Krk) do Loparja (Rab) ter nato ladjico iz Raba do Luna na Pagu. To je bila namreč edina možnost, da bi lahko prišla na Lun in tako v celoti prevozila otok Pag.

1-1

Kolesarjenje preko Krčkega mosta.

1-7

Kratek postanek, števec mi je crknil.

Zadnji del poti sva kolesarila v mraku oz. temi, vendar sva bila osvetljena z raznimi lučkami, pa tudi prometa ni bilo veliko. Tako sva nekaj po deseti uri prispela v Valbisko, kjer sva za neko gostilno postavila šotor in si pripravila večerjo. Po večerji sva se odpravila spat, saj sva vedela, da naju čakajo naporni dnevi in sva potrebovala počitek. Spanec ni bil ravno kvaliteten, ker je bilo precej vetrovno in veliko hrupa iz bljižnje luke.

Kolesarjenje v temi po Krku

Kolesarjenje v temi po Krku.

Prihod v Valbisko na jugu Krka.

Prihod v Valbisko na jugu Krka.

Testenine za večerjo.

Testenine za večerjo.

Večerja po prvi etapi :).

Večerja po prvi etapi.

2. dan – Valbiska (Krk) – Lopar (Rab) – Rab – Lun (Pag) – Zadar – Bibinje | 125 km

Zjutraj sva se zgodaj zbudila, spakirala vso kramo na kolesi ter šla na trajekt, ki naju je peljal do Loparja na Rabu. Na trajektu je pihal zelo močan veter, bilo je oblačno in najina obraza sta bila zaskrbljena, čeprav sva bila vseskozi optimistično razpoložena. Ko sva prispela v Lopar še nisva bila lačna, zato sva se odločila, da kolesariva do mesta Rab, kjer sva si privoščila malico. Ob 12:00 sva se z ladjico od rapske plovidbe odpeljala do Luna.

Jutranje pospravljanje je zamudno.

Jutranje pospravljanje je zamudno.

Jutranje kolesarjenje od Loparja do Raba.

Jutranje kolesarjenje od Loparja do Raba.

Čudoviti razgledi po obali Raba.

Čudoviti razgledi po razgibani obali Raba.

Še en čudovit zalivček, ki ga opaziš med vožnjo od Loparja do Raba.

Še en lep zaliv, ki ga opaziš med vožnjo od Loparja do Raba.

Natovorjeni kolesi na ladjici.

Natovorjeni kolesi na ladjici.

Pogled na mesto Rab.

Pogled na mesto Rab.

Bolj sva se bližala Lunu, bolj oblačno je postajalo in ravno, ko sva pričela kolesariti, je začelo rahlo deževati. Deževalo je vse močneje, k sreči pa do večjega naliva ni prišlo. Oblekla sva dežne palerine in kot “superman-a” kolesarila proti mestu Pag. Zaradi razgibanega terena sva v Pag prišla utrujena, zato sva naredila postanek za malico. Nehalo je deževati in nadejala sva si boljših vremenskih pogojev za popoldansko kolesarjenje. In res so bili, saj nama je bilo do Zadra vreme naklonjeno. Zadnjih nekaj kilometrov pa sva ponovno kolesarila po dežju, kar je le še oteževalo iskanje kampa. V Bibinjah sva končno zagledala napis “Kamp” in brez obotavljanja sva zavila proti njemu. Dež je ponehal, pripravila sva si večerjo in zgodaj odšla spat, namreč naslednji dan sva načrtovala najdaljšo etapo. Naj omenim, da kamp sploh ni bil v delovanju in ni bilo nikogar v njem. Prav tako ni bilo vode, kopalnice, ničesar, dejansko je bilo samo prazno dvorišče. Čeprav je naslednje jutro prisopihala priletna gospa in hotela zaračunati “njihove storitve”, se nisva pustila zmesti :).

Kolesarjenje v dežju...

Kolesarjenje v dežju...

Kljub dežju sva kolesarila naprej...

Kljub dežju se nisva ustavljala.

Pogled na Pag.

Pogled na Pag.

Merjenje razdalje.

Najnovejša Garmin navigacija.

Zadnji km do Zadra.

Naprej proti Zadru.

Še zadnji km ta dan.

Še zadnji km ta dan.

3. dan – Bibinje – Šibenik – Trogir – Čiovo – Okrug Donji | 143 km

Ta dan sva naredila največ km (143), saj sva se želela čimbolj pribljižati Splitu. Večino časa sva vozila po magistrali in vse je šlo kot po maslu. Vreme je bilo sončno, čez 30 °C, posebej v hribu, ko ni bilo vetra, je bilo precej vroče. Zajtrk sva si privoščila v Biogradu na Morju, kjer sva se nekoliko oprhala, si umila zobe in se prebudila.

Jutranje prebujenje do Biograda n/m.

Jutranje prebujenje do Biograda.

Umivanje zob v Biogradu n/m.

Umivanje zob v Biogradu n/m.

Naslednji malo večji postanek sva naredila pred Šibenikom, ki sva ga izkoristila za fotografiranje čudovitega razgleda.

Most na reki Krka.

Most na reki Krka.

Čudovit Pogled proti Šibeniku.

Čudovit pogled proti Šibeniku.

Poziranje nad reko Krko.

Poziranje nad reko Krko.

Slapovi Krke je odlično destinacija za jadralce.

Krka je raj za jadralce.

Pot sva nadaljevala naprej proti Trogirju, vmes sva se ustavila v Primoštenu, ki sva si ga na kratko ogledala.

Naprej proti Primoštenu.

Naprej proti Primoštenu.

Pogled na Primošten.

Pogled na Primošten.

Prihoda v Trogir sva se zelo razveselila, saj sva bila na kolesih že dobrih 7 ur in sva si želela počitka. Preko mosta sva se zapeljala na otok Čiovo, do kraja Okrug Donji, kjer sva se nastanila v prijetnem kampu. Pripravila sva si večerjo, se oprhala in večer preživela v planiranju naslednjega dne – vzpona na Vidovo Goro.

Trogirja sva bila zelo vesela.

Trogirja sva bila zelo vesela, saj sva si želela počitka.

Na mostu, ki povezuje Trogir z otokom Čiovo.

Na mostu, ki povezuje Trogir z otokom Čiovo.

4. dan – Čiovo – Split – Supetar – Vidova Gora – Bol | 82 km

Ko sva se zjutraj zbudila sva čutila utrujenost, a kljub temu sva bila motivirana, da se ta dan povzpneva na najvišjo točko jadranskih otokov; Vidovo Goro. Vožnja proti Splitu oz. v predmestju Splita je bila zelo adrenalinska, bilo je veliko prometa in živčnih voznikov, ki se jim je mudilo v službe. Kljub temu sva brez večjih zapletov v zgodnjih urah prikolesarila v Split, kjer sva šla na trajekt proti Supetarju, na Brač. Na trajektu sva si pripravila zajtrk, tako da sva takoj po prihodu v Supetar bila pripravljena na vzpon na Vidovo Goro.

Dvopasovnica do centra Splita.

Dvopasovnica do centra Splita.

Kolesi med odhodom v trgovino.

Kolesi med odhodom v trgovino.

Prihod v Supetar.

Pogled na Supetar iz trajekta.

Zaliv v Supetarju.

Zaliv v Supetarju.

Bil je vroč dan in želela sva, da se čimprej začneva vzpenjati, da se izogneva vročini okrog poldneva. Tako sva okrog 11:00 pričela kolesarit proti Vidovi Gori. Vzpon je potekal brez zapletov, zaradi vročine je bil sicer fizično naporen, vendar je bil ves trud poplačan, ko sva naredila zadnje metre vzpona in na 780 metrov nadmorske višine bila deležna prečudovitega razgleda po obali Brača, Zlatnemu Ratu (eni najlepših plaž v Sredozemlju) in čudoviti obali Hvara. Pričakoval sem lep razgled, vendar me je ta povsem navdušil in razvnel tako, da ga priporočam vsakemu obiskovalcu, ki bo kdaj blizu Vidove Gore.

Edini spust na poti do Vidove Gore.

Edini spust na poti do Vidove Gore.

Sva mislila, da bova kmalu na vrhu a sva se še kar vzpenjala.

Sva mislila, da bova kmalu na vrhu, a sva se še kar vzpenjala.

Čudovid razgled iz Vidove gore.

Čudovid razgled iz Vidove gore.

Ena najlepših plaž v Evropi - Zlati rat.

Ena najlepših plaž - Zlatni rat.

Utrujena, vendar zadovoljna.

Utrujena, vendar zadovoljna.

Na vrhu Vidove gore sva uživala kakšni 2 uri, nato pa sva se spustila proti morju oz. proti Bolu. Uživala sva v spustu, poskušala sva ga prevoziti čim bolj varno, čeprav so števci na določenih delih namerili več kot 65 km/h. Ko sva prispela v Bol sva se ustavila v manjšem privatnem kampu in odločila sva se, da to noč prenočiva v njem. Sledila je večerja in kopanje na rajski plaži. Ta dan je bil kljub nekaj manj kilometrom naporen, saj sva naredila veliko višinske razlike.

Spust proti Bolu.

Spust proti Bolu.

Konjiček na obrobju Bola.

Konjiček na obrobju Bola.

5. dan – Bol – Sumartin – Makarska – Drvenik – Sučaraj (Hvar) – Jelsa (Hvar) | 110 km

Zlagal bi se, če bi rekel, da se zjutraj ob 6:00 nisva zbudila “polamana”. Na preiskušnji je bila tudi psiha, saj sva se zavedala, da naju čaka vzpon na skoraj 600m nadmorske višine, da sva lahko prišla do Sumartina, od koder sva šla na trajekt do Makarske. Vendar, ko sva bila v hribu, sva v svojem ritmu “grizla” in rekel bi, da je bilo lažje kot sva pričakovala. Sledil je spust do Sumartina in nato počitek na trajektu do Makarske.

Jutranji vzpon proti Sumartinu.

Jutranji vzpon proti Sumartinu.

Še zadnji pogled proti Bolu.

Še zadnji pogled proti Bolu.

Zaradi slabe vremenske napovedi sva se na trajektu odločila, da poskušava ujeti zgodnejši trajekt iz Drvenika do Hvara, kar je pomenilo uro in pol vožnje na čas od Makarske do Drvenika. Zadovoljna nad odločitvijo sva se podala na tempo kolesarjenje, vendar sva kmalu ugotovila, da je veter najin hud sovražnik. Močno je pihalo in hitrost sva s težavo držala blizu 25km/h. Svoje je pripomogla še magistrala in priznam, na čase so padale grde besede. Brez ustavljanja, sva na visokem pulzu le pravočasno prispela v Drvenik. Vendar kaj veliko zadovoljstva ni bilo na najinih obrazih, saj se je sonce zmeraj bolj skrivalo med oblaki.

Prihod v Drvenik.

Prihod v Drvenik.

Odhod na trajek do Sučaraja (Hvar).

Odhod na trajek do Hvara.

Ker je bila vremenska napoved slaba in od daleč sva opazovala temno oblačnost sva na trajektu premlevala o nadaljevanju poti. Kdor se je vozil po tej strani Hvara od Sučaraja do Jelse ve, da dobrih 50km skoraj ni naselja in le s težavo najdeš zaveterje pred nevihto. Želja v nama, da se drživa dnevnega plana naju je pripeljala do tega, da sva se odločila, da v čim hitrejšem tempu poskusiva čim prej priti do Jelse. Pot je bila zahtevna, veliko vzponov vendar priznati je potrebno, da nama je veter s strani bil v pomoč. Bolj sva se bližala Jelsi, bolj oblačno je postajalo in psihično so naju pogledi v nebo pošteni izčrpali. Za nameček je Roka začelo boleti koleno in je ves čas vozil z bolečino. Na zadnjem spustu do Jelse sva si oddahnila, dež naju ni dobil in v bljižnjem kampu sva si na hitro postavila šotor. Niti ga še nisva do konca postavila, ko so začele padati prve dežne kaplje. Zavarovala sva vse stvari in se stlačila v šotor. Če povem, da sem preživel najhujšo nevihto v življenju ne pretiravam čisto nič. Lilo je kot iz škafa, grmenje in strele so si sledili na pol minute, skratka hudo je bilo. Seveda ni minilo 5 minut, ko sva v šotoru imela bazen. Kljub težkim trenutkom sva si čas krajšala z smehom in slabe volje nisva pokazala. Čez kakšno uro se je neurje umirilo in sledilo je nočno iskanje proste sobe, saj sva šotor imela povsem premočen. Kot zanimivost povem, da so v kampu imeli veliko bolj kakovostne šotore in tudi te je nevihta premočila. Iskanje sobe je bilo poglavje zase, namreč vsa mokra, s culami v rokah kot nekakšna brezdomca sva od apartmaja do apartmaja zvonila in spraševala po prosti sobi. Eni so se naju prestrašili, drugi so se nama smejali, a na koncu sva le našla kar ugodno sobo. Sledila je večerja, nato kratko podoživljanje dne in hiter odhod v posteljo.

Izstop iz trajekta.

Izstop iz trajekta.

Čim hitreje do Jelse.

Čim hitreje do Jelse.

Na enem od vzponov.

Utrujenost se je postopoma povečevala.

Zadovoljstvo pred spustom do Jelse.

Zadovoljstvo pred spustom do Jelse.

Vzdušje iz šotora.

Vzdušje iz šotora.

Pogled iz šotora.

Pogled iz šotora.

6. dan – Jelsa – Hvar | 30 km

Plan za ta dan je bil optimističen. Želela sva, da se v dopoldanskem času regenerirava s 30 kilometrsko vožnjo do mesta Hvar, nato sva želela ob 16:00 na katamaran, ki bi naju zapeljal do Vele Luke na Korčulo, od tam pa bi pot nadaljevala do mesta Korčula. Vendar ni šlo vse po načrtih. Zjutraj sva najprej odšla nazaj v kamp po vse stvari in porabila sva kar nekaj časa, da sva šotor in ostalo kramo umila ter posušila in spakirala nazaj na kolo. Sledilo je kolesarjenje proti mestu Hvar, v katerega sva prispela okrog 13:00.

Čiščenje blatnega šotora.

Čiščenje blatnega šotora.

Pred tunelom Selca - Dubovica.

Pred tunelom Selca - Dubovica.

Vožnja v tunelu.

Vožnja v tunelu.

6-7

Prihod v Hvar.

Jaz sem se povzpel na grad, Rok pa se je šel pozanimat za katamaran do Vele Luke. Ko sem prišel iz gradu je postajalo vedno bolj oblačno in vse je kazalo na ponovitev včerajšnje nevihte. Rok mi je sporočil še novico, da na katamaran do Vele Luke ne smeva s kolesi in slaba volja je bila hitro prisotna. Tako nama ni ostalo drugega kot da do 18:00 počakava na drugi katamaran, ki pluje direktno v mesto Korčula, a zagotovila nama prodajalka kart ni dala, da naju bodo nanj spustili s kolesi. Čakanje je bilo mučno, namreč ves čas je močno deževalo in ničesar drugega nisva mogla početi, razen sedeti in čakati, da mine čas. Končno je prispel katamaran in v močnem dežju sva se odpravila proti njemu in že od daleč nama je možakar v uniformi rekel, da s kolesi nanj ne smeva. Po nekaj minutnem pregovarjanju in konkretnem ponujanju dodatnega plačila nama je le dovolil, da sva se vkrcala na katamaran in odpeljela sva se do Korčule. Ko sva prispela v Korčulo je še vedno močno deževalo in ni nama preostalo drugega, kot da sva ponovno šla iskat sobo. Po slabi uri sva našla sobo, se preoblekla v suha oblačila in se ob večerji pogovarjala o planu za naslednje dni. Dejstvo je bilo, da sva bila nekoliko razočarana, da Korčule nisva prevozila po zastavljenem planu, a vremenska napoved za naslednje dni je bila zelo slaba in obstajala je velika verjetnost, da bi v Korčuli končala z najini kolesarskim potovanjem.

Prihod v mesto Hvar.

Prihod v mesto Hvar.

Lep pogled iz hvarskega gradu.

Čudovit razgled iz gradu.

7. dan – Ujeta v mestu Korčula

Slaba vremenska napoved se je uresničila in tako ta dan nisva naredili niti km s kolesom. Zjutraj sva še upala na izboljšanje, da bi lahko naredila vsaj nekaj km po Korčuli, vendar do izboljšanje ni prišlo in cel dan sva pohajkovala po mestu in si dolgočasila na terasi najete sobe.

8. dan – Korčula – Orebič (Pelješac) – Ston – Dubrovnik – 140 km

Kot sem že omenil, vremenska napoved tudi za ta dan ni bila obetavna, čez cel dan so bile napovedane pogoste nevihte in močnejši veter. Zjutraj sva se zbudila in čudež se ni zgodil. Zunaj je bilo povsem oblačno, pihal je veter in bilo je mrzlo za ta letni čas. Skupaj sva se odločila, da poskusiva “z glavo skozi zid” in se na vsak način pripeljeva do Dubrovnika. Ker zjutraj na Korčuli ni deževalo sva pohitela in se čimprej odpravila na trajekt proti Orebiču (polotok Pelješac). Na trajektu sva imela zajtrk, nato pa sva takoj po izkrcanji iz trajekta začela s kolesarjenjem, bližnji oblaki namreč niso obetali nič dobrega. Kdor se je vozil po tem polotoku ve, da gre za hribovito območje, kjer se cesta vseskozi vzpenja, nato spusti do morja in nato ponovno vzpenja. Na poti do Stona sva si morala dvakrat poiskati zavetrje, saj je začelo močneje deževati. Takšno kolesarjenje je bilo zelo stresno, namreč več čas sva bila na trnih, da naju med dvema krajeva, nekje v hribu ne bi dobila nevihta. Tega si res nisva želela in lahko rečem, da sva imela veliko sreče, da se to ni zgodilo.

Še zadnji pogled proti Korčuli, ki pa zaradi vremene ni ostala v najlepšem spominu.

Korčula - zaradi vremena ni ostala v najlepšem spominu.

Pogled na Peljašcu, ki ni bil navdušojoč.

Pogled na Peljašcu, ki nama ni bil niti malo všeč.

Najtežji trenutki... Hud vzpon, bliskanje s strani.

Najtežji trenutki... Hud vzpon, bliskanje s strani.

Vzpona ni in ni bilo konec.

Vzpona ni in ni bilo konec, vreme pa vedno slabše.

Rok je vozil ves čas z bolečino v kolenu.

Rok je vozil ves čas z bolečino v kolenu.

Pred nalivom z veliko sreče najdeva zavetrje.

Pred nalivom z veliko sreče najdeva zavetrje.

Nekaj kilometrov naprej od Stona sva se vključila na magistralno cesto proti Dubrovniku. Pred nama je tako bilo še dobrih 30km in Rokovo koleno je bilo že precej načeto. Da je bilo do konca razburljivo, je še mene začela boleti ahilova tetiva. Vendar vse ni bilo tako slabo, namreč vreme ni bilo več tako oblačno, v določenih delih je izza oblakov sijalo sonce in to je bila dodatna motivacija za naju. Za nama je bilo že 120 stresnih in težkih kilometrov ta dan (več kot 1700 m višinske razlike) in to se je poznalo na najinih telesih. Rok je zadnji 20 kilomentrov prekolesaril stoje, namreč ta položaj je njegovemu kolenu najbolj ustrezal. Dajala sva zadnje atome moči in dubrovniškega mostu sva se razveselila kot majhna otroka.

Prelep otoček pred Dubrovnikom.

Lep otoček pred Dubrovnikom.

Še zadnji kilometri...

Še zadnji kilometri...

Še zadnji kilometri...

Pogled na dubrovniški most.

Obvezno slikanje pred tablo.

Obvezno slikanje pred tablo.

Zadovoljna in utrujena sva poiskala kamp, podvig proslavila z večerjo in s pivom in zelo hitro zaspala. Naslednji dan sva izkoristala za ogled mesta, za kopanje pa žal ni bilo priložnosti (zaradi vremena seveda). Naslednjo jutro pa sva se vkrcala na ladjo, se z njo zapeljala v Reko (24 ur na ladji) in tako zaključila najino razburljivo kolesarsko potovanje.

Čeprav ni šlo vse po načrtih in sva imela obilico težav z vremenom, sva se domov vrnila s prijetnimi občutki. Ravno slabo vreme je potovanju dalo dodatno razburljivost in prisiljena sva bila sprejemati pomembne odločitve. Kljub vsem zapletom sva skozi vse dni potovanja bila zelo pozitivna, veliko je bilo smeha, dobre volje in to je tisto kar šteje.

Vsekakor si želim tudi naslednje leto potovati s kolesom. Glede nato, da sem zadnji dve leti prekolesaril celotni Jadran, si naslednje leto želim kolesariti po kakšni drugi državi. Vas obvestim pravočasno.


No pa začnimo!

16 junija, 2009

Obloženo kolo

Dnevi so hitro minevali in že je tukaj dan, ko se tokrat s prijateljem odpravljam na kolesarski odklop.

Danes se bova z avtom peljala do Reke in pustolovščino začela z večernim kolesarjenjem proti Krku. Zakaj greva na pot popoldan? Zato ker se želiva jutri ob 12:00 iz Raba peljat do Luna saj je to edina možnost, da lahko v celoti prevoziva Pag (iz lanskega potovanja vem, da je pod od Luna do Novalje čudovita). Natančnejšega plana glede postankov nimava, sproti bova improvizirala glede na počutje, vreme in druge okoliščine; končni cilj je le Dubrovnik. Na razpolago imava več kot dovolj dni, namreč trajekt iz Dubrovnika v Reko imava naslednji četrtek zjutraj.

Sproti bova dodajala kratke reporte trenutnih lokacij s kakšnimi fotografijami narejenimi z mobitelom. Obširnejše poročilo pa sledi ko se vrneva. Spremljate naju lahko tukaj. Prav tako je na desni strani bloga twitter widget, preko katerega naju lahko spremljate.


S kolesom po Jadranu ’09

21 maja, 2009

Po skoraj enem letu se ponovno oglašam. Lanski kolesarski odklop me je povsem navdušil, tako da je že takrat padla odločitev, da se tudi to leto za kak teden s kolesom podam na pot. Med letom sem razmišljal tudi o kakšnem večjem potovanju, v igri so bile Korzika ali Sardinija ali Nizozemska, vendar sem se na koncu odločil, da letos še enkrat kolesarim po Jadranu. Predvsem južna Dalmacija in južni dalmatinski otoki so tisti, ki v meni prebujajo veliko zanimanja. Razlog je tudi čas, namreč le tega imam na razpolago za dober teden in vse druge želje, ne bi bile časovno izvedljive. Pa kdaj v prihodnosti.

Letos bom za spremembo od lani kolesaril s prijateljem in sodelavcem Rokom, ki ima veliko izkušenj s kolesarjenjem po celotnem Jadranu. Sam je s kolesom prepotoval celotno Hrvaško obalo, tako da nama izkušenj ne bo primanjkovalo. Potovanje bo klasično avanturistično; šotor, spalka, hrana iz marketov in skuhana na mini gorilniku, izogibanje turističnim mestom in prometu ter predvsem uživanje v svobodi na kolesu.

Pot, ki sva si jo zadala je vse prej kot enostavna. Je veliko bolj naporna in zahtevna, kot sem si jo zastavil prejšnje leto, zato bo vloženega veliko fizičnega kot tudi psihičnega napora. Cilj je prekolesariti od Reke do Dubrovnika, večinoma po otokih, magistrale se bova poskušala karseda izogibat. Na razpolago imava pribljižno 8 kolesarskih dni in na grobo izračanuna razdalja je okrog 750 km. Seveda imava veliko različnih možnosti, da si pot skrajšava, tako da morda kakšnega otoka v celoti ne prevoziva in s tem varčujeva z močmi, vendar v tem trenutku o tem ne razmišljava.

Predvidena pot, ki jo bova prekolesarila.

Predvidena pot, ki jo bova prekolesarila.

Slika na levi strani prikazuje predvideno pot, ki jo imava namen prekolesariti. S črno črto je označeno kolesarjenje, z modro pa trajektne povezave. Poudarjam, da gre za predvideno pot. Iz lastnih (lanskih) izkušenj vem, da se lahko med samim potovanje marsikaj spremeni. Pričakujem, da bo na cesti (magistrali, predvsem odseku Reka – Krk) manj prometa kot lani. Termin potovanje je temu naklonjen saj bova kolesarila tik pred začetkom sezone.

Na pot se podajava okrog 17. junija, torej čez slab mesec in lahko rečem, da se kolesarskega tedna izredno veselim. Občutki, ki jih na takšni poti doživiš so neopisljivi, svoboda in vetra v laseh sta tisto za kar je vredno “švicati” iz hriba v hrib, iz otoka na otok. Več o tem pa v poročilu, ki ga bom napisal, ko se vrneva. Vsekakor ga bova ustrezno fotografsko podokumentirala – tokrat še lažje, ker bova dva.


Report kolesarskega potovanja po Jadranu!

17 avgusta, 2008
Karta prikazuje prevoženo pot. S črno barvo je označena pot, ki sem jo prekolesaril, z modro barvo pa pot, ki sem jo prevozil s trajekti.

Karta prikazuje prevoženo pot. S črno barvo je označena pot, ki sem jo prekolesaril, z modro barvo pa pot, ki sem jo prevozil s trajekti.

Kolesarsko potovanje je uspešno za mano! Skupno sem prevozil 557 km in na kolesu preživel 32 ur. Vseh 7 dni, ko sem bil na potovanju sem imel lepo vreme (vroče in brez dežja). Ker je šlo za mojo prvo več dnevno kolesarjenje so bila pričakovanja velika in lahko rečem, da sem dobil več kot sem pričakoval. Težko je opisati vse občutke, ki te spreletavajo, ko počasi osvajaš kilometer za kilometrom. Občutkov ob koncu dneva ali na vrhu visokega klanca se ne da opisati. Za mene je bil to predvsem psihični odmor, ki je pri današnjem tempu življenja še kako potreben. Vsekakor to ni bilo moje zadnjo večdnevno potovanje. A o tem kdaj drugič.

1. dan: Ptuj – Maribor, Rijeka – Njivice (Krk) – 65 km

Z velikim navdušenjem sem začel svojo kolesarsko potovanje! Ob 10.00 sem začel kolesariti iz Ptuja proti železniški postaji v Mariboru. Ta 25 kilometerska razdalja je bila pravšnji test, za prilagajanje na natovorjenem kolesu. Moram priznati, da sem ta del poti prevozil z veliko mero zaskrbljenosti. Dodatna teža (več kot 20 kg), se je močno občutila in kolo je “plesalo” levo in desno, tako da sem moral z rokami ves čas močno nadzorovati krmilo. Razmišljal sem, kako se bom s tako slabim ravnotežjem vozil po jadranski magistrali in kako se bom z natovorjenim kolesom prebijal skozi vse vzpone, ki me čakajo…

Natovorjeno kolo na železniški postaji Maribor.

Tako sem vso pot na vlaku proti Reki bil v negotovosti in nisem povsem užival v pričakovanju, kot pred dnevi, ko sem pot načrtoval. S 45 minutno zamudo vlaka sem prišel v Reko ob 18:15 in sem se hitro spravil na kolo ter začel kolesariti po jadranski magistrali, namreč do Krka je bilo še daleč. Kmalu, po parih kilometrih sem začel doživljati malo nočno moro. Na kolesu sem se počutil nestabilnega, vseskozi sem lovil ravnotežje; zelo blizu mene pa so vseskozi “švigali” avtomobili, avtodomi, tovornjaki itd. V določenih trenutkih je na levi strani zelo blizu mene vozil tovornjak, na desni strani (za ograjo), pa je bil prepad do morja. V nobenem trenutku na tej cesti do Krčkega mosta nisem užival.

Prepad do morja na moji desni strani ...

Prepad do morja na moji desni strani ...

Nato me je čakalo še novo presenečanje. Med prečkanjem mostu (po ozki peš coni) sem naletel na oviro (znak “Delo na mostu”), preko katere s kolesom nisem mogel. Ni mi preostalo nič drugega kot, da sem vso prtljago iz kolesa raztovoril, nato dvignil kolo preko ovire, naložil vso prtljago na kolo ter v upanju, da na mostu le ni gradbenih del nadaljeval z vožnjo po peš coni. Seveda so gradbena dela opravljali tako, da sem celotni postopek moral ponoviti še enkrat, namreč v zadnjem delu mostu ni bilo prehoda, tako da sem od tukaj pot nadaljeval po glavni cesti do konca mostu. Tako, sem iz enega konca mostu (1,4 km) na drugega porabil več kot pol ure in počasi se je že začelo temniti.

Krčki most je dolg 1430 m.

Krčki most je dolg 1430 m.

Prepovedan prehod na peč coni na mostu.

Prepovedan prehod na peš coni na mostu.

Dvakrat sem moral raztovoriti kolo, da sem ga lahko dvignil preko ovire.

Dvakrat sem moral raztovoriti kolo, da sem ga lahko dvignil preko ovire.

Delo na mostu.

Delo na mostu.

Kljub temu sem se odločil, da se držim predvidenega plana in kolesarim čim dlje po Krku, namreč naslednji dan ob 7:45 sem imel trajekt do Valbiske. Tako sem kolesaril do Njivic, kjer sem si poiskal prenočišče v kampu, v katerem je bila izredna gneča. Po kratkem ogledu si hitro poiščem mesto, si pripravim večerjo ter razmišljam o načrtih za prihodnje dne. Ker sem se na magistrali počutil ogroženega in nisem niti malo užival ob vožnji sem sklenil, da spremenim traso poti in se od Biograda ne bom po magistrali spuščal do Splita in Makarske, temveč bom raje več kolesaril po okolici Zadra (okrog Vranskega jezera) in v celotni dolžini prekolesaril otoka Lošinj in Cres. Morda sem se s svojo odločitvijo prenaglil in je magistrala manj prometna v spodnjem delu Dalmacije, vendar nisem želel ničesar tvegati in danes mi ni žal za to odločitev. Po tej odločitvi sem se pomirjen odpravil na počitek v šotor, vendar zaradi vsesplošnega žuranja pri sosednjem šotoru (ko sem izbiral prostor je bilo vse mirno), nisem kaj veliko spal (dobri 2 uri).

Pripravljanje večerje, ki pa se je ponesrečila, tako sem jo nadomestil z bobi palčkami.

2. dan: Njivice (Krk) – Valbiska, Lopar (Rab) – Rab (Rab), Lun (Pag) – Gajac (Pag) – 65 km

Po zelo kratkem spancu, zaradi že omenjenega žura pri sosednjem šotoru, sem se zbudil ob 05:00, spakiral vso prtljago na kolo in nekaj do 06:00 začel kolesariti proti Valbiski, kjer sem nekaj do 08.00 šel na trajekt do Loparja (Rab). Tukaj sem začel uživati na kolesu, cesta je bila prazna, rahlo je pršilo in odlično sem se počutil, kljub pomanjkanju spanca. Prav tako sem se na kolesu počutil veliko bolj stabilnega kot dan prej, očitno sem se privadil na vso težo, ki sem jo vozil s seboj.

Ob šestih zjutraj na povsem prazni cesti na Krku

Ob šestih zjutraj na povsem prazni cesti na Krku.

Pogled v vzratnem ogledalu.

Pogled v vzratnem ogledalu.

)

Pogled iz "armaturke".

V Loparju sem si privoščil zajrtk, nato pa sem počasi kolesaril proti mestu Rab. Med kolesarjenjem sem užival v čudovitih razgledih, katerih sem bil deležen med potjo.

Zajtrk v Loaprju.

Zajtrk v Loparju.

Zaliv v bližini Loparja.

Zaliv v bližini Loparja.

Pogled proti pristanišču v Loparju.

Pogled proti pristanišču v Loparju.

V počasni vožnji sem okrog 10:30 prispel v mesto Rab, kjer sem si ogledal mesto, saj sem imel čas do 12.00, namreč takrat sem se z manjšo ladjico odpeljal proti Lunu (Pag).

Pogled na marino v Rabu.

Pogled po marini v Rabu.

Ladjica "Amico" s katero sem se po zasoljeni ceni (90 kun) peljal do Luna.

Ladjica "Amico" s katero sem se po zasoljeni ceni (90 kun) peljal do Luna.

Prostora na ladjici za več kot dva koesa ne bi bilo...

Prostora na ladjici za več kot dva kolesa ne bi bilo...

Pod od Luna do Novalje mi je ostala v spominu kot ena najlepših iz celotne poti. Neorknjena narava, ovce na cesti, nikjer nobenega naselja, verjetno sem vse skupaj srečal manj kot 5 avtomobilov. Resnično super občutki o tem delu Paga.

Neokrnjena narava na poti od Luna do Novalje.

Neokrnjena narava na poti od Luna do Novalje.

Ovce na cesti...

Ovce na cesti...

Sicer bolj slaba cesta, ki pa vseeno navdušuje.

Sicer bolj slaba cesta, ki pa vseeno navdušuje.

Kot bi kolesaril po kakšnem drugem kontinentu...

Kot bi kolesaril po kakšnem drugem kontinentu...

Okrog 15:00 sem prispel v Gajac (blizu Novalje), kjer sem obiskal prijatelje, si privoščil hladno pivo (3krat) in sem spodobno naspal v apartmaju (dobrih 7 ur).

3. dan: Gajac (Pag) – Pag (Pag) – Paški most – Ražanac – Vrsi – Nin – 90 km

Zaradi malo daljšega spanca sem začel kolesariti šele zjutraj ob 7:30. To odločitev sem kasneje kar preklinjal, namreč do mesta Pag sem se vseskozi vzpenjal in ob visoki temperaturi (več kot 30 °C) sem se pošteno spotil.

Do mesta Pag se cesta vseskozi vzpenja.

Do mesta Pag se cesta vseskozi vzpenja.

Pred spustom je pogled na mesto Pag čudovit.

Pred spustom je pogled na mesto Pag čudovit.

V mestu Pag sem naredil 4 urni počitek. Tukaj sem si najprej ogledal mesto, nato sem si v mestnem parku pripravil malico. Nato sem naključno srečal dva popotnika – fanta in punco, on je iz Belgije in ona iz Nove Zelandije. Takoj se je vnela debata o prekolesarjenih kilometrih in prihodnjih načrtih. Kolesarski podvig sta začela v Dubrovniku in sta po otokih in manj prometnih cestah kolesarila do Slovenije. Svetovala sta mi, katero pot na izberem okrog Vranskega jezera, mi tudi podarila podrobno karto Zadra z okolico, skratka prijetno srečanje, ki me je dodatno motiviralo.

Popotnika iz Belgije in Nove Zelandije.

Popotnika iz Belgije in Nove Zelandije.

Nato sem z dodatnim motivom začel (okrog 16:00) kolesariti proti Paškemu mostu. Na tej poti sem imel ugoden veter v hrbet, tako da sem zelo hitro bil pri Paškem mostu.

Paški most.

Paški most.

V nadaljevanju sem malo improvizriral, za cilj sem si posavil kamp v Ninu. Tako sem v Ražancu zavil desno ter se peljal do kraja Vrsi, od tam naprej pa do Nina. Tukaj sem se okopal, si pripravil večerjo (če temu rečemo tako) ter se zgodaj odpravil k počitku.

Zanimivo zožanje ceste.

Zanimivo zožanje ceste.

Zaslužen oddih in skok v morje.

Zaslužen oddih in skok v morje.

Testenine se kuhajo...

Testenine se kuhajo...

4. dan: Nin – Zemunik – Galovac – Zapužane – Banjevci – Pirovac – Vodice – 115 km

Ta dan nisem imel vnaprej izdelanega cilja. Ker v planu nisem imel več kolesarjenja do Splita, sem se odločil da bom kolesaril nekoliko bolj po notranjosti, v okolici Zadra in okrog Vranskega jezera. Ob 6:30 sem začel kolesariti proti Zemuniku, nato proti Galovacu in proti Benkovacu.

Malo prometna cesta proti Benkovcu.

Malo prometna cesta proti Benkovcu.

Še pogled v vzratnem ogledalu.

Še pogled v vzratnem ogledalu.

Povojni ostanki so povsod okrog Vranskega jezera.

Povojni ostanki so povsod okrog Vranskega jezera.

Vaška gostilna, ki ji mi para (blizu Golovca).

Vaška gostilna, ki ji ni para (blizu Golovca).

Nato sem se usmeril proti bližnjim cestam okrog Vranskega jezera, ter popoldan okrog 15:00 prispel v Pirovac. Do Pirovca sem naredil 100 km, zato sem si tukaj privoščil daljši postanek, pojedel sem pico, si privoščil hladno pivo ter se odločil, da so moj današnji cilj Vodice (od Pirovca oddaljene okrog 15 km). Pred nadaljevanjem kolesarjenja proti Vodicam, sem na kolesu opazil prazno zračnico. Očitno sem nekje na poti povozil majhen trn, ki jih je v okolici Vrankskega jezera veliko.

Menjava zračnice v Pirovcu.

Menjava zračnice v Pirovcu.

Po menjavi zračnice sem pot nadaljeval proti Vodicam, si tam poiskal poceni privatni kamp in proti večeru odšel na ogled živahnega mesta ob obali. Ta dan sem naredil največ dnevnih kilometrov (115).

Manjši privatni kamp v Vodicah.

Manjši privatni kamp v Vodicah.

Živahem mestni utrip.

Živahen mestni utrip.

).

Ni veliko manjkalo, pa bi zajahal osla :).

5. dan: Vodice – Pakoštane – Biograd – Tkon (Pašman) – Preko (Ugljan) – Lukoran (Ugljan) – 105km

Kot vsak dan do sedaj sem se zbudil zelo zgodaj in pred sedmo sem že kolesaril nazaj proti Pirovcu. Ta dan sta bila cilj otoka Pašman in Ugljan. Ker ni bilo druge možnosti da pridem do Biograda, sem del poti prevozil enako kot dan prej. Ponovno sem kolesaril okrog Vranskega jezera.

V okolici Vranskega jezera je veliko ostankov porušenih hiš.

V okolici Vranskega jezera je veliko ostankov porušenih hiš.

Na poti sem srečal popotnika iz Italije. Takoj se je vnela debata o planirani poti...

Na poti sem srečal popotnika iz Italije. Takoj se je vnela debata o planirani poti...

Pogled na Vransko jezero.

Pogled na Vransko jezero.

Ker sem imel dopoldan še kar nekaj časa, sem se odločil, da naredim postanek še v Pakoštanah. Okrepčal sem se s sadjem in hladno limonada. Pred nadaljevanjem proti Biogradu sem opazil, da imam ponovno prazno prvo zračnico.

Pakoštane, levo.

Pakoštane, levo.

Zelo lepo urejene Pakoštane.

Zelo lepo urejene Pakoštane.

Lepe palme...

Lepe palme...

Po enournem postanku v Pakoštanah sem se podal proti Biogradu na Morju, kjer sem ob 12:30 imel trajekt do kraja Tkon na otoku Pašman.

Pogled proti Pašmanu.

Pogled proti Pašmanu.

Kolo na trajektu.

Kolo na trajektu.

Pogled s trajekta proti Bogradu n/M.

Pogled s trajekta proti Biogradu n/M.

Ko sem prispel v Tkon, sem najprej kolesaril v levo, do skrajnega dela Pašmana. Nato sem se vrnil nazaj v Tkon in kolesararil proti Ugljanu. Tako Pašman kot Ugljan sta zelo lepa otoka, z zelo lepimi zalivi, čisto vodo, zanimivimi manjšimi vasicami itd. Zelo sem užival v pogledih, ki sem jih bil deležen vseskozi do Lukorana kjer sem prenočil v kampu. Lukaran je manjši kraj blizu kraja Preko, ki me je navdušil predvsem z zelo lepo obalo. Čeprav na otoku ni visoke višinske razlike, sem se kljub temu pošteno utrudil, namreč cesta se vseskozi spušča in vzpenja, predvsem kadar iz glavne ceste zaviješ do različnih krajev ob obali in se kasneje vračaš nazaj.

Zelo lepi zalivi, ki so večinoma dostopni s kolesom.

Zelo lepi zalivi, ki so večinoma dostopni s kolesom.

Počitek v zalivu blizu kraja Pašman.

Počitek v zalivu blizu kraja Pašman.

Pogled iz mostu, ki povezuje Pašman z Ugljanom.

Pogled iz mostu, ki povezuje Pašman z Ugljanom.

Manjši kraj Lukoran, v katerem sem prenočil.

Manjši kraj Lukoran, v katerem sem prenočil.

Sprostitev ob sončem zahodu.

Sprostitev ob sončem zahodu.

6. dan: Lukoran (Ugljan) – Preko (Uglajn) – Zadar – Mali Lošinj (Lošinj) – Osor (Cres) – 40km

Po dveh napornih dneh je ta dan bil manj naporen, namreč iz Zadra sem ob 9.00 šel na trajekt proti Lošinju. Zjutraj sem iz Lukarana kolesaril do Preko, kjer sem šel na trajekt do Zadra. Tukaj sem nato imel pravo “mission impossible”. Namreč trajekt do Lošinja ni vozil iz glavne trajektne luke, pač pa povsem na drugi strani Zadra, v manjši luki (blizu industrijske cone). Pri iskanju te luke me je zelo preganjal čas in imel sem kar veliko sreče, da sem pravočasno prišel do nje. Trajekt do Lošinja se je ustavljal na vmesnih otokih (Škarda, Olib, Silba, Premuda), tako da sem v Veli Lošinj prispel ob 16:30. Užival sem v prelepih razgledih, predvsem Olib in Silba sta mi bila zelo všeč.

Lep pogled Škardo.

Lep pogled na Škardo.

Pogled na manjšo pristanišče na Olibu.

Pogled na manjšo pristanišče na Olibu.

Silbo obdaja morje turkizne barve...

Silbo obdaja morje turkizne barve...

Po prihodu na Lošinj sem začel takoj kolesariti proti Osorju, namreč nebo so preplavili temni oblaki in zgledalo je, da bo deževalo. Ko sem prišel v Osor, sem prečkal most, s katerim je Lošinj povezan s Cresom in poiskal kamp, kjer sem obiskal dva prijatelja, ki sta dopustovala tam. Skupaj smo povečerjali, spili kakšno pivo preveč in se nekje okrog polnoči odpravili spat.

Čeprav je bilo nebo prekrito s temnimi oblaki, dežja ni bilo.

Čeprav je bilo nebo prekrito s temnimi oblaki, dežja ni bilo.

Prihod v Osor.

Prihod v Osor.

Dvižni most v Osorju, s katerim sta povezana Lošinj ter Cres.

Dvižni most v Osorju, s katerim sta povezana Lošinj ter Cres.

7. dan: Osor (Cres) – Cres (Cres) – Porozina (Cres) – 77 km

Zadnji dan! Cilj zadnjega dne je bil, da prevozim celotni Cres, do kraja Porozina, kjer grem na trajekt do Brestave. Zavedal sem se, da me verjetno čaka najtežnji dan, predvsem zaradi razgibanosti terena. Cres je bil najbolj hribovit otok, katerega sem prevozil, nadmorska višina v najvišji točki je 650 metrov. Ob 7:00 sem že bil na kolesu in sem kolesaril proti mestu Cres. Tukaj sem naredil opoldanski počitek, ter s kolesarjenjem nadaljeval okrog 15:30. Od Cresa do Porozin se cesta vseskozi vzpenja in ob popoldanski vročini ter z nekoliko težkimi nogami sem se kar pošteno izmučil, da sem prišel na najvišjo točko. Vendar ves trud je bil poplačan z prečudovitim razgledom po razgibani obali Cresa. Sledil je še večkilometrski spust do Porozin, ter vožnja s trajektom do Brestove, kjer sem zaključil svojo kolesarsko turo po Jadranu.

Počitek in ogled karte med potjo.

Počitek in ogled karte med potjo.

Čudoviti razgled po obali Cresa...

Čudoviti razgled po obali Cresa...

Zanimiv zaliv.

Zanimiv zaliv.

Kolo na zaključenem počitku.

Kolo na zasluženem počitku.

Utrujenost je bila vsekakor prisotna.

Po prevoženih 557 km.


Let’s go!

25 julija, 2008
Polno naloženo kolo...

Ne vem kako mi je to uspelo, vendar teža na zadnje delu kolesa je 20 kg!

Pa sem le dočakal ta dan! Jutri zjutraj začnem s svojim “mini potovanjem” po Jadranu. Zakaj mini? Ko na spletu berem kam vse potujejo kolesarji, mi je skoraj nerodno, da bi svoj podvig imenoval potovanje in posledično o tem pisal blog. Vendar ljudje smo različni, sami si postavljamo svoje meje in merila. Za nekoga je življenski podvig, če prekolesari 10 km, ne da bi se ustavil, spet drugi so razočarani, če na IRONMAN-u ne dosežejo časa pod 9 ur. Verjamem, da podvig, ki se ga lotevam v naslednjih dneh ni moja meja. Ali pač, bomo videli kaj bo prinesel čas…

Čeprav gre za “mini potovanje” sem v zadnjem tednu ves prosti čas posvetil pripravam. Ne fizičnim, pač pa tehničnim (servisiranje kolesa, opremljanje kolesa s prtljažnikom in torbami, nakup osnovnih potrebščin, nameščanje prtljažnikov na avtomobil itd.). Pravzaprav mi je zmanjkalo časa in s kolesom ta teden nisem naredil niti enega kilometra. Pa nič zato, jih bo v prihodnjih dneh veliko.

Jutri okrog 10.00 bom začel kolesarit proti Mariboru in ob 11.51 bom že na vlaku, ki pelje proti Reki. Upam, da se bo vreme nekoliko boljše kot ta teden, napoved kaže na to, čeprav padavine niso izključene.

Upam, da se bom imel lepo, da bom imel čim manj kriznih trenutkov in da bom deležen čudovitim razgledom in občutkom o katerih so pripovedovali tisti, ki so že kolesarili po Jadranu.

Bom poročal …


Načrtovanje poti

29 junija, 2008

Pri načrtovanju poti sem se obrnil tako na spletne forume, kot tudi na znance, ki so že potovali po hrvaški obali. V nadaljevanju bom opisal predvidene dnevne etape, ki pa se lahko do odhoda še spremenijo. Zemljevid na levi strani prikazije predvideno pot. Izračunani kilometri so le pribljižne razdalje posameznih etap.

1. dan – sobota (85 km)

Iz Ptuja bom začel svoj kolesarski podvig. Kolesaril bom do Maribora (30km), kjer bom ob 11:50 šel na vlak. Ob 17:25 prispem v Reko, kjer s kolesom nadaljujem pot proti otoku Krk (Krčki most) in se peljem do Baške (55km) ter poiščem prenočišče v kampu. V kolikor ne bo šlo vse po načrtih, lahko prespim tudi v mestu Krk (v tem primeru bi od Reke naredil 40km).

2. dan – nedelja (55km)

Zjutraj se iz Baške odpravim do Krka, od tam pa do Valbinske (25km), kjer bom šel na trajekt proti Loparju (Rab). Z letošnjo sezono se odpre nova trajektna povezava Valbinska-Lopar, ki bo nadomestila staro linijo Baška-Lopar (vir). Ob 7:45 bom torej iz Valbinske šel na trajekt za Lopar in od tam pot nadaljeval proti mestu Rab (10km). Ob 12.00 se bom z “brodico Amico” peljal na otok Pag (do kraja Lun) – s to ladjico lahko pelješ tudi kolo – preverjeno. Nato bom pot nadaljeval od Luna proti Novalji in ta dan zaključil v kraju Gajac (20km).

3. dan – ponedeljek (100km)

Iz Gajaca bom kolesaril do Zadra (80km) – pri trasi bom improviziral, morda se bom ustavil še v Povljani. Nato bom v Zadru šel na trajekt na liniji Zadar – Preko. Iz kraja Preko bom pot nadaljeval do otoka Murter, do kraja Martinjak (20km), kjer bom kampiral v kampu.

4. dan – torek (100km)

Iz Martinjaka bom kolesaril do Tkona (15km), kjer bom šel na trajekt do Biograda. Nato bom od Biograda kolesaril po jadranski magistrali, mimo Šibenika do Primoštena (85km), kjer bom prenočil.

5. dan – sreda (60km)

Iz Primoštena bom kolesaril do Splita (55km), v kolikor bom imel voljo in dovolj moči bom morda šel v Trogirju na otok Čiovo. Iz Splita bom šel na trajekt za Supetar, kjer bom prenočil v kampu.

6. dan – četrtek (45km)

Iz Supetarja se bom povzpel na Vidovo Goro (780mnv) ter se nato spustil do Bola. Nato bom kolesaril do Sumartina (45km) ter šel na trajekt za Makarsko, kjer bom tudi kampiral.

7. dan – petek (60km)

Iz Makarske bom po jadranski magistrali kolesaril do Splita (60km), kjer se dobiva s punco, ki pride do sem z avtomobilom. Nato bova skupaj dopust nadaljevala na Hvaru in Korčuli, kjer bova kolesarila na raznih krajših izletih.

Zgoraj opisane dnevne etape so napisane zelo okvirno. Morda bom med potjo spremenil kakšno etapo, upošteval sem tudi idealne pogoje z vremenom. Skratka, obstaja veliko dejavnikov, ki lahko spremenijo potek poti. Vendar se mi zdi dobro, da imam nek zastavljen cilj, ki ga bom poskušal uresničiti.

Vsi predlogi, pripombe, nasveti so zelo dobrodošli.